Od nove javne uprave do privatizacije: vodenje in reforma šolstva v Angliji
David Hall
V tem prispevku analiziramo prenovo angleškega šolskega sistema med njegovo preobrazbo iz blaginjskega v poblaginjsko naravnanega, v katerem je glavni položaj zavzela privatizacija. Posledice teh reform za izobraževalni sektor proučimo v analizi, v kateri namenjamo posebno pozornost prevladi nove javne uprave in~pojmu vodenja. Članek popisuje širjenje neoliberalne in neokonservativne miselnosti o izobraževanju v vseh glavnih političnih strankah v Veliki Britaniji, z začetkom v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je nova desnica »iznašla« krizo izobraževanja, do vznika političnega zbliževanja v zvezi s prenovo šolstva, ki zdaj traja že več kot trideset let. V njem utemeljujemo stališče, da je v šolski reformi to dolgotrajno zbliževanje zdaj privedlo do faze »post-NJU«, v kateri so ostanki blaginjskosti krhki in potisnjeni ob rob in v kateri čedalje bolj prevladujejo zasebni interesi. Izoblikujemo sklep, da so izkušnje izobraževalnih vodij, strokovnjakov in ustanov iz tega obdobja globoko vpete v nasprotja in napetosti, ki so neposredno povezani s samim procesom prenove, kar ustvarja trajno nestabilen sistem, ki hudo omejuje tako učitelje kot mlade.
Ključne besede: nova javna uprava, vodenje, neoliberalizem, privatizacija
Vodenje 1|2017: 9–23
Usposabljanje strokovnih delavcev
za vodenje strokovnih aktivov
Tatjana Ažman in Mihaela Zavašnik Arčnik
V svetu obstaja vse več raziskovalnih in praktičnih dokazov, da distribuirano vodenje z usposobljenimi vodji aktivov pomembno prispeva k učinkovitemu in uspešnemu vodenju ter ustvarjanju profesionalnih učečih se skupnosti kot temeljev za prihodnost vzgojno-izobraževalnih zavodov. Za vodje aktivov, ki so po svoji prvotni strokovni izobrazbi strokovnjaki za področje učenja in poučevanja, je zato bistvenega pomena, da jih opolnomočimo tudi za vodstveno kompetenco. V prispevku opisujemo evalvacijo pilotnega usposabljanja za vodenje aktiva, ki smo ga v šolskem letu 2014/2015 izvedli v Šoli za ravnatelje. Najprej orišemo teoretična izhodišča programa, v nadaljevanju pa predstavimo namen, cilje, vsebino ter metode in oblike dela. Osrednji del prispevka je namenjen analizi in evalvaciji pilotnega usposabljanja. Ta je pokazala, da je pilotno izvedeni program usposabljanja dosegel začrtane cilje; okrepili smo znanje in spretnosti udeležencev za vodenje sodelavcev, omogočili in spodbudili izmenjavo primerov dobrih praks pri vodenju aktivov, spodbudili refleksijo o praksi vodenja aktivov, da bi jo še izboljšali, ter z dejavnostmi v programu okrepili mreženje vodij aktivov iz različnih zavodov. Prispevek zaključimo z nekaj osnovnimi sklepi in priporočili ravnateljem.
Ključne besede: strokovni aktiv, vodenje aktiva, usposabljanje, distribuirano vodenje, srednje vodenje
Vodenje 1|2017: 25–44
Listovnik v profesionalnem razvoju strokovnih delavcev in vloga ravnatelja pri tem
Justina Erčulj in Jasna Čot
V letih od 2008 do 2011 je bila Šola za ravnatelje nosilka projekta Evropskega socialnega sklada Sofinanciranje profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v letih 2008, 2009, 2010 in 2011. Njegov temeljni namen je bil vzpostaviti koncept usposabljanja zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih za vodenje avtonomnega javnega zavoda. Ena od pomembnih poti za doseganje tega cilja je zasnova in vodenje listovnika. V članku predstavljamo pomen in vlogo listovnika v profesionalnem razvoju strokovnih delavcev ter ravnateljevo vlogo pri tem. V raziskavi, ki smo jo opravili med udeleženci projekta, se je pokazalo, da ti jasno povezujejo listovnik in svoj profesionalni razvoj in da jih spodbuja k refleksiji, vendar pa pri tem potrebujejo ravnateljevo spodbudo in podporo. Tem spoznanjem sledijo priporočila za ravnatelje v zadnjem delu članka.
Ključne besede: profesionalni razvoj, listovnik, refleksija, vloga ravnatelja
Vodenje 1|2017: 45–59
Sodelovalni dialog strokovnih delavcev in staršev
Marko Strle, Mateja Petric, Petra Korošec in Sabina Juhart
Prispevek predstavlja plod skupinskega projektnega dela štirih ravnateljev, ki smo se združili v programu Razvoj ravnateljevanja pod okriljem Šole za ravnatelje. Med enoletnim vzajemnim svetovanjem smo si delili izkušnje s področja lastne prakse vodenja ter raziskovali izbrano področje oziroma načrtno razmišljali o sodelovanju s starši in proučevali različne oblike komunikacije z njimi. V raziskovalnem delu smo, da bi poglobili projektne vsebine, pripravili anketni vprašalnik ter ga analizirali. Končni rezultat enoletnega dela je tudi priročna zloženka za strokovne delavce in starše, v kateri predstavljamo smernice za uspešen dialog. Predpogoj zanj in za sodelovanje s starši je dober odnos, ki pa je lahko uspešen le zaradi komunikacije oziroma spretnosti in veščin sporočanja in poslušanja. Večji del odgovornosti za vzpostavitev uspešnega sodelovanja in dobrega odnosa s sogovorniki, starši, nosimo v šolskem prostoru strokovni delavci, zato moramo vseskozi ohranjati profesionalen odnos in odločen način komunikacije. Medsebojni dialog, ki temelji na varnosti, sprejetosti in razumevanju, ima pri reševanju nenehnih in sprotnih izzivov, s katerimi se prav vsi vsak dan srečujemo, največji pomen.
Ključne besede: sodelovanje, komunikacija, strokovni delavci, starši
Vodenje 1|2017: 61–79
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja jezika, retorike, argumentacije in konflikta
Jernej Šoštar
Ključna vrlina uspešnega človeka je dobra komunikacija. Ta je namreč vedno dvosmeren proces, saj je povezana s sočasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo sporočil. Komunikacijsko shemo (pošiljatelj — sporočilo — prejemnik) lahko razumemo zgolj simbolično, saj je pošiljatelj v istem trenutku tudi prejemnik in sočasno, ko pri njem poteka notranji proces kodiranja, že poteka tudi proces dekodiranja. Ker pri medosebni komunikaciji ne gre zgolj za preprosto izmenjavo sporočil, temveč je njeno bistvo predvsem v ustvarjanju in izmenjavi pomenov, je moj namen predstaviti tisti način komunikacije, ki preprečuje morebitne nesporazume. Cilj, ki temelji na prepričanju, da vse, kar nekdo izreče in izraža z nebesednim vedenjem, lahko drugi interpretira na številne, njemu lastne načine — in prav od tod izvira največ nesporazumov, katerih razlog je v večini primerov nevešča komunikacija –, je na podlagi proučitve zgodovinskega razvoja prikazati »pravilen« način komunikacije. V prispevku tako začenjam s predstavitvijo jezika, ki je temelj družbenega razvoja, nadaljujem z opisom retorike in argumentacije, saj sta to ključni veščini, ki ju moramo za uspešno komunikacijo obvladati. Sledila bosta definicija in predstavitev konflikta, ki predstavlja srž posameznikovih težav, ter zaključek s predstavitvijo tehnik razreševalne komunikacije.
Ključne besede: komunikacija, jezik, retorika, argumentacija, konflikt
Vodenje 1|2017: 81–96
Razvojni načrt vrtca od ideje do uresničitve
Katarina Alič
V članku je opisan praktični prikaz razvojnega načrtovanja od ideje do oblikovanja razvojnega načrta vrtca. Pomemben poudarek avtorica namenja skupnemu odločanju in načrtovanju, ki posameznika vključuje, mu določa večjo profesionalno odgovornost in hkrati pomeni večjo pripadnost ideji in kolektivu. Ravnatelj je tisti, ki bdi nad vrtcem kot celoto, usmerja in uravnava vzgojno-izobraževalni proces. Razvojno načrtovanje je usmerjeno v raziskovanje vrtca, iskanje prednosti in slabosti, oblikovanje dolgoročnih ciljev in vizije, vse zato, da bi zagotovili kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela. Razvojni načrt omogoča izvrstno preglednost, vrednotenje dela, možnost postopnega prehajanja med področji in subtilno vključevanje sprememb. Dodana vrednost pri uresničevanju razvojnega načrta je tudi spremljanje dela po celotni vertikali ter povezovanje aktivnosti profesionalnega razvoja z izvedbo in načrtovanjem kurikula za vrtce.
Ključne besede: razvojni načrt, vodenje, načrtovanje, ravnatelj
Vodenje 1|2017: 97–108
Strpnost in sprejemanje drugačnosti
Anita Ambrož, Alenka Ašič in Ivana Leskovar
Prihod priseljencev v Evropo in tudi v Slovenijo povzroča v šolah nestrpnost in predsodke do tujcev in drugačnih. Strah pred tujimi priseljenci, drugačne kulturne navade in prilagodljivost oziroma neprilagodljivost tujcev so bile iztočnice, ki so nas spodbudile, da smo v članku razmišljale, kako lahko v šolah in vrtcih prispevamo k navajanju otrok in učencev na strpen odnos do tujcev in sprejemanje njihove drugačnosti. Predsodke, ki jih otroci prinesejo v šolo in izhajajo iz družinskega okolja, je zelo težko odpravljati, a vendar smo vzgojitelji in učitelji v šoli odgovorni, da se soočimo z njimi in jim jih pomagamo zmanjšati ali odpraviti. Odgovornost družbe je, da priseljenca sprejme kot človeka. S tematskimi delavnicami za strokovne delavce smo želele doseči, da bi udeleženci razmislili o lastnih predsodkih, spodbujanju strpnosti in ohranjanju različnosti. Najprej moramo poznati sebe, šele nato lahko opazujemo sebe v odnosu do drugih. Po izvedenih delavnicah, ki so senzibilizirale strokovne delavce za strpnost in sprejemanje drugačnosti, smo ugotovile, da je treba medsebojnim odnosom pri pouku nameniti več poudarka, in to pri vseh predmetih. Različnost v razredu oziroma oddelkih mora biti priložnost, da se učimo drug od drugega, medkulturnost pa mora postati del šolskega vsakdana. Menimo, da je treba v kurikul vrtca in učne načrte šol pri vseh predmetih vnesti ustrezne vsebine, vezane na medsebojne odnose, strpnost in drugačnost. Z zapisom v te dokumente bi omenjene vrednote načrtno vzgajali že v predšolskem obdobju, sprejemanje drugačnosti pa naj bi postalo tudi rdeča nit sodelovanja s starši.
Ključne besede: predsodki, sprejemanje drugačnosti, strpnost, priseljenci, medsebojni odnosi
Vodenje 1|2017: 109–124
