Pogledi na vodenje
Več kot le ravnateljeva desna roka: vloga pomočnika pri vodenju v izobraževanju
Andy Hargreaves
Samotni jezdec je imel Tonta. Batman je imel Robina. Tudi ravnatelji imajo svoje namestnike, tako kot šerifi. Številne slavne osebnosti so imele pomočnike ali asistente. Toda pomočniki niso le namestniki vodij. Zelo so pomembni za izvajanje vodenja, saj dandanes v šolah in drugih organizacijah vodenje ni le domena ene karizmatične ikone ali heroja. Vodenje si delijo ljudje, ki prispevajo na različne načine. Ta članek raziskuje takšno širše razumevanje vodenja in vloge pomočnikov v njem. Raziskava je bila izvedena z pomočjo štirih ključnih in med seboj povezanih vidikov tistega, kar Dean Fink in jaz imenujeva trajnostno vodenje (Hargreaves in Fink 2006). Članek nato pojasnjuje, kako so štirje vidiki najmočnejši, ko so neločljivo povezani skupaj v nekaj, kar sam imenujem fuzijsko vodenje. Predstavljena sta tudi dva primera – eden iz poslovnega in eden iz športnega sveta – ki predstavljata načela v praksi. V zaključku so predstavljene nekatere implikacije za naravo dela in vlogo pomočnika ravnatelja.
Ključne besede: šola, pomočnik ravnatelja, vodenje, fuzijsko vodenje, trajnostni razvoj
Vodenje 3|2013: 3–13
Vodenje profesionalnega razvoja
Sara Bubb
Profesionalni razvoj je ključnega pomena za organizacijsko rast in izboljševanje šol. Izpolniti mora različne potrebe: individualne, timske in organizacijske. Tu pa so še potrebe, ki izhajajo iz lokalnih in osrednjih političnih iniciativ. V članku je predstavljen pomen profesionalnega razvoja, kako ga učinkovito vodimo in usmerjamo, kako ga razumejo različni teoretiki in praktiki ter kako ga vzpodbujamo in skrbimo zanj v praksi. Namen pričujočega članka je poglabljanje našega razumevanja vodenja profesionalnega razvoja. Predstavlja nov model delovanja, ki je oblikovan ciklično in s pomočjo katerega lahko vodje šol zagotovijo, da razvoj osebja vpliva na večjo učinkovitost in s tem na učenje učencev.
Ključne besede: profesionalni razvoj, vodenje, učinek, izboljšanje šole
Vodenje 3|2013: 15–30
Značilnosti in vrednotenje poklica profesorice razrednega pouka
Mojca Kralj in Cveta Razdevšek Pučko
Prispevek je del obsežne raziskave o profesoricah razrednega pouka. Obravnava ožji problem, kjer nas je zanimalo, kako gledajo na poklic profesorice razrednega pouka študentke, bodoče profesorice razred- nega pouka, kako že zaposlene predstavnice tega poklica ter pred- stavniki nepedagoških poklicev. Zanimale so nas ocene nekaterih značilnosti tega poklica, vrednotenje, problem feminizacije ter ocena perspektivnosti tega poklica. Ugotovili smo, da študentke in zaposlene profesorice razrednega pouka vidijo svoj poklic pretežno s pozitivnega zornega kota, feminiziranost poklica jih ne moti; vendar menijo, da ta poklic v družbi ni cenjen, ocenjujejo ga tudi kot manj perspektivnega glede možnosti za opravljanje drugih del. Ob tem pa so neučitelji poklic profesorice razrednega pouka presenetljivo ovrednotili višje kot ga vrednotijo in doživljajo same predstavnice tega poklica.
Ključne besede: poklic profesorice razrednega pouka, značilnosti, feminizacija, vrednotenje, perspektivnost
Vodenje 3|2013: 31–45
Ravnateljevo spremljanje in usmerjanje učiteljevega dela v kontekstu vodenja za učenje
Justina Erčulj
V članku predstavljamo ravnateljevo spremljanje in usmerjanja učiteljevega dela v kontekstu vodenja za učenje. Izhajamo iz podmene, da ravnatelj vpliva na dosežke učencev posredno, predvsem s podporo učiteljem in rednim spremljanjem njihovega dela. Osrednji del članka je namenjen predstavitvi korakov v spremljanju in usmerjanju učiteljevega dela. Posebno pozornost namenjamo načrtovanju in pripravi učiteljev, saj raziskave in praksa kažejo, da je od tega precej odvisna uspešnost celotnega procesa. Opazovanje ali hospitacijo predstavljamo tudi kot način pridobivanja podatkov, ki so osnova za usmerjanje učiteljevega dela med pogo- vorom po opazovanju. Članek zaključujemo s pomenom in področji ravnateljevega profesionalnega razvoja na obravnavanem področju.
Ključne besede: ravnatelj, vodenje za učenje, spremljanje in usmerjanje učiteljevega dela, hospitacije, ravnateljev profesionalni razvoj
Vodenje 3|2013: 47–69
Izmenjave
Uvajanje ravnateljevih in kolegialnih hospitacij pri spremljanju aktivnega učenja otrok in učencev
Alojz Širec, Alenka Ašič, Metka Ambrož Bezenšek, Janja Bogataj, Liana Cerar, Klavdija Fridrih, Robert Gajšek, Andreja Novšak, Irena Pavc, Darja Ravnik in Jovi Vidmar
V zadnjem času strokovni delavci pogosto razpravljajo o tem, kako povečati aktivnost otrok v okviru vzgojno-izobraževalnega procesa, s~katero bi lahko znatno izboljšali učno učinkovitost. Ravnatelji poudarjajo, da nekateri učitelji vendarle znajo učinkovito motivirati učenčevo aktivnost, znanje pa poredko delijo s kolegi. Zato so ravnatelji razmišljali, kako poskrbeti za transfer dobre prakse in kako čim bolje oceniti stanje aktivnosti učencev v svojih šolah, za kar je ena od ovir premalo ravnateljevih hospitacij. Sklenili smo, da bi ob ravnateljevih hospitacijah spodbudili še medsebojne hospitacije učiteljev, ki bi prav tako spremljale aktivnost učencev. Instrumentarij za spremljanje so učitelji na podlagi osnutka, narejenega v projektni skupini, pripravili skupaj z ravnateljem in tudi ugotovitve skupaj analizirali. Učinek je bil dokaj spodbuden; medsebojne hospitacije niso bile več same sebi namen (saj so postale sestavni del skupnega učenja strokovnih delavcev in ravnatelja). Domnevamo, da bo na ta način morebiti lažje uveljaviti tudi nadaljnje potrebne izboljšave v procesu učenja.
Ključne besede: aktivnost učencev, hospitacije, medsebojne hospitacije, transfer dobre prakse
Vodenje 3|2013: 71–96
Motiviranje učiteljev in kaj ima pomočnik ravnatelja s tem
Peter Markič
V članku povzemamo glavne ugotovitve delavnice Vloga pomočnikov ravnateljev pri motivaciji sodelavcev. V prvem delu članka je nekaj teoretičnih osnov motivacije. Motiviranje učiteljev ob razdelitvi vlog med ravnatelja in pomočnika ostane naloga obeh in je ravnatelj ne more poveriti pomočniku. V drugem, empiričnem delu so predstavljene glavne ugotovitve z delavnic. Pomočniki so govorili o svoji vlogi pri motiviranju sodelavcev. Iskali smo tudi rešitve za motiviranje težavnih sodelavcev. Z udeleženci smo izvedli skupinske intervjuje v manjših skupinah na temo Vloga pomočnika pri motivaciji sodelavcev. Pomočniki čutijo, da imajo pomembno vlogo pri motiviranju sodelavcev. Učitelji od njih pričakujejo, da so diplomati, psihologi, posredniki, mediatorji in tudi motivatorji. Prizadevajo si za pozitivno klimo in za dobre medsebojne odnose v kolektivu, znajo prisluhniti sodelavcem, osmislijo vsakodnevne aktivnosti, poslušajo in svetujejo. Sodelavce motivirajo z zgledom in lastnim delom.
Ključne besede: motivacija, pomočniki ravnateljev, ravnatelji, pozitivna psihologija, težavni sodelavci
Vodenje 3|2013: 97–110
Coaching kot podpora za strokovni in osebnostni razvoj
Vida Poglajen
V prispevku se med različnimi vrstami coachinga osredotočam predvsem na kolegialni coaching, torej podporo pri osebni in profesionalni rasti z medsebojno pomočjo v kolektivu. Pri opredelitvi coachinga izhajam iz teoretskih izhodišč, ki so na razpolago v slovenskem prostoru, povzetih po tujih avtorjih. Bolj natančno opisujem sámo metodo, potrebne veščine in kakšne so razlike med tem in ostalimi obstoječimi mehanizmi za profesionalno rast. Posebno pozornost posvetim zastavljanju coaching vprašanj, ki so bistvenega pomena v samem procesu. Po dr. Barbari Gottesman opredelim pet korakov v procesu kolegialnega coachinga in pot umeščanja v šolski prostor. Ves čas sledim povezavi osebne in profesionalne rasti posameznikov s profesionalno rastjo celotnega kolektiva. V zadnjih dveh poglavjih razmišljam o dejanskih možnostih uporabe coachinga v današnji šoli in nakažem pot do dobrega kolektiva, ko postane kolegialni coaching način delovanja zaposlenih. Ob vsem tem pa še vedno ostaja odprto vprašanje, kdaj in kje bi se učitelji kot neposredni izvajalci učnih procesov morali začeti seznanjati z veščinami omenjene metode.
Ključne besede: coaching, kolegialni coaching, coach, osebnostni razvoj, profesionalni razvoj
Vodenje 3|2013: 111–120
Svoboda igre in igrivosti v avtonomiji načrtovanja po konceptu »igra–gibanje–razvoj«
Jera Gregorc in Alenka Cemič
Namen članka je predstaviti koncept »igra–gibanje–razvoj« (IGR) ter z analizo mnenj izvajalcev pokazati na realno možnost njegove vključitve v vrtce. Koncept je teoretično nastal ob uvajanju Kurikuluma za vrtce (Bahovec idr. 1999) in temelji na novih teoretskih spoznanjih o razvoju možganov, zlasti o hierarhični integraciji senzomotornih vhodov. Vključuje vse vidike otrokovega razvoja ter temelji na neločljivi povezanosti razvoja, gibanja in igre. Od leta 2001–2013 se kot praktična aplikacija izvaja v 11 skupinah vrtca H. C. Andersena. S kavzalno eksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja (z ekstrospekcijo in parcipativnostjo) po 12 letih izvajanja ugotavljamo njegovo celostno učinkovitost. Analiza mnenj izvajalcev kaže, da z učnim procesom, izpeljanim po konceptu IGR, lahko uresničujejo vse globalne kurikularne cilje, z njim omogočamo učenje pred poučevanjem, otroci in vzgojitelji so zaradi izvajanja učnega procesa po konceptu pogosteje gibalno dejavni. Za doslednejše izvajanje koncepta pa izvajalci potrebujejo pogostejša izobraževanja, še posebej o poznavanju in prepoznavanju otrokovega razvoja.
Ključne besede: predšolski otrok, igra, gibanje, razvoj, koncept
Vodenje 3|2013: 121–134